𝘗𝘳𝘦𝘷𝘦č 𝘮𝘦𝘯𝘦 𝘴𝘦 𝘴𝘬𝘳𝘪𝘷𝘢 𝘷 𝘴𝘷𝘦𝘵𝘶, 𝘗𝘳𝘦𝘷𝘦č 𝘴𝘷𝘦𝘵𝘢 𝘴𝘦 𝘴𝘬𝘳𝘪𝘷𝘢 𝘷 𝘮𝘦𝘯𝘪 je sodobno plesni performans, v katerem se v različnih niansah srečujejo ples, zvok in glas. ⁣⁣ Anamaria Bagarić (avtorstvo in ples) tokrat v sodelovanju z 𝐆𝐚š𝐩𝐞𝐫𝐣𝐞𝐦 𝐒𝐞𝐥𝐤𝐨𝐦 in 𝐏𝐚𝐯𝐥𝐨 𝐙𝐚𝐛𝐫𝐞𝐭.⁣⁣
⁣⁣
/ ... /
svoja usta polnimo z mašili
ker ne vemo, kako naj obrnemo dlani
da bi te dovolj izrazito obrnile hrbet
rešetamo priložnosti
da posedênega polnimo s praznino
in mu ljubeznivo
sila netovariško
dopovedujemo
rodi pa stvori
onda se umori
pa biće sve
biće
z usti polnimi mašil
polni pozabe
da brez tovarištva
je ljubeznivo
zgolj nasilje

čista po srcu
čista v srcu
danes smo nanjo
srali mi

z vprašanjem
zakaj ne ohranja higiene
𝑃𝑎𝑣𝑙𝑎 𝑍𝑎𝑏𝑟𝑒𝑡

O PREDSTAVI⁣
Snov in gib predstave sta posledica raznolikih tehnik, zapisanih v telesu - plesnih, izraznih in somatskih, ob čemer je glavno vodilo izraz in filozofija buta. Če filozofija buto plesa ponuja gibalno izhodišče, pa drugo izvedbeno izhodišče ponuja grafit pesnice in režiserke 𝐄𝐯𝐞 𝐊𝐨𝐤𝐚𝐥𝐣: »𝘗𝘳𝘦𝘷𝘦č 𝘮𝘦𝘯𝘦 𝘴𝘦 𝘴𝘬𝘳𝘪𝘷𝘢 𝘷 𝘴𝘷𝘦𝘵𝘶, 𝘗𝘳𝘦𝘷𝘦č 𝘴𝘷𝘦𝘵𝘢 𝘴𝘦 𝘴𝘬𝘳𝘪𝘷𝘢 𝘷 𝘮𝘦𝘯𝘪.«

Ker se svet premika s hitrostjo, ki je človek ne dohaja, je potreben proti-pol, kjer okolica (vsaj za hip) lahko obstaja v njegovem ritmu, in sočasno v svetu. Predstava se raziskovanja in umeščanja posameznika v svet loti preko dedukcije, odvzemajoč zunanje senzorične in socialne dražljaje, in se posveča kinetičnim; telo postavlja v prostor v presečišču zunanjih in notranjih entropij – kot merilo kaosa, meri entropijo. Ob tem se sprašuje, kje v telesu se kopiči brezoblična masa informacij, ki jih telo prejema, in na kakšen način lahko soobstaja z vsemi vzporednimi resnicami, ki jih ta masa tvori, a na njih nima vpliva. Zdajšnjost namreč potrebuje čas, da se usidra v telo, ga sprejme in spozna, ampak ob tem ne more izničiti napetosti, ki nastajajo v koliziji z zunanjim svetom. Predstava namreč nima namena razčlenjevati določenih situacij skozi prizmo lepotnih idealov, družbenih norm ali koristnosti, ki od zunaj določajo in označujejo telo. V nasprotju s tem, v telesu išče pristnost in prvinskost, ki je z mislijo ne doseže. Skuša se prebiti mimo označevalcev, ki pa hkrati govorijo neizpodbitno zgodbo o času. O času, ki je s telesnostjo ujet v tkivo plesalke (Bagarić), besedo (Zabret) in glasbo (Selko).⁣

Uprizoritve so intimne narave in imajo omejeno število gledalcev. Priporočamo rezervacije na: 𝐝𝐫𝐮𝐬𝐭𝐯𝐨.𝐨𝐤𝐬𝐢𝐦𝐨𝐫𝐨𝐧@𝐠𝐦𝐚𝐢𝐥.𝐜𝐨𝐦. Vstopnice so brezplačne, ob prevzemu so mogoči prostovoljni prispevki.⁣
⁣
Anamaria Bagarić je plesalka in koreorafinja, ki je svet plesne umetnosti spoznala s kolektivom Kjara’s Dance Project, kjer je sodelovala kot mlada plesalka. V Egiptu se je predstavila s prvim avtorskim solom 𝘋𝘢𝘳𝘬 𝘔𝘢𝘵𝘵𝘦𝘳(𝘴) ter sodelovala s Kairsko operno hišo in Cairo Contemporary Dance Centrom. Leta 2019 je dokončala Akademijo za ples - smer sodobni ples, s predstavo 𝘗𝘙𝘐𝘡𝘔𝘈. Redno sodeluje s kolektivom fizičnega gledališča Fourklor in projektno s priznanimi slovenskimi koreografinjami in režiserji. V sklopu magistrskega študija na AGRFT, pod mentorstvom Tanje Zgonc, je ustvarila avtorsko predstavo 𝘒𝘢𝘷𝘢, č𝘳𝘯𝘢 (2022), ki deloma služi kot ustvarjalno izhodišče predstavi 𝘗𝘳𝘦𝘷𝘦č 𝘮𝘦𝘯𝘦...⁣
⁣
Koreografija, ples: Anamaria Bagarić⁣
Avtorska glasba, izvedba: Gašper Selko⁣
Avtorska poezija, govorjena beseda: Pavla Zabret⁣
Svetovanje za režijo: Peter Frankl⁣
Kostum: Salvija⁣
Naslov: Eva Kokalj⁣
Fotografija: Blaž Plut⁣
⁣
Koprodukcija: VITKAR, KUD Oksimoron⁣
Partnerji: Nataraja studio, KD Priden možic, Harlekin⁣
Zahvale: Urška Centa (NEST), Borut Bučinel, Andreja Kopač, Tina Habun⁣
⁣
Dogodek poteka ob podpori/sodelovanju Podpornega okolja Kreativna četrt Barutana, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo.
Predstava je nastala s finančno podporo Mestne občine Ljubljana in Občine Kamnik.