Najprej so bili sunki nepomirljivosti. Potem potreba po iskanju. In najdenje - lastnega brezna - brezna sveta. To je pomenilo prispeti na rob. Oditi bi pomenilo životariti na površini sanj in vsakdanjosti. Prispeti do absolutne izgube upanja in gotovosti je pomenilo užiti natanko ta absolutni pogoj začetka življenja - s skokom v samo sredico grozljivega predmeta izogibanja. Če bi zbežali, bi postali kanibali, požrešni, posesivni, preračunljivi - morda bi ostali brez možnosti, da bi se kdaj zares naučili ljubiti. Šele mnogo kasneje smo se naučili prepustiti sanjskim podobam, tokovom vsakdanjika, ki tečejo skozi in onkraj naših teles, onkraj znanega časa, preko samospoznavanja, injekcij konformizma in upora do Vedenja, ki steče prosto v najbolj posvečenih trenutkih skozi naša telesa in duhove - odporne na pozabo.